Prireditev v počastitev Slovenskega kulturnega praznika v Brežicah je minila v znamenju podelitve Prešernovih priznanj in odličij za leto 2008 tistim ljubiteljskim kulturnikom, ki so brežiško občinsko kulturo dolgoletno in izjemno zaznamovali.
Občinstva v dvorani so se dotaknile besede slavnostnega govornika dr. Milana Jazbeca, ki je Prešernovo vizijo povzeto iz verzov vtkal v današnje življenje provincialnega in svetovljanskega človeka. (Govor objavljamo v celoti)
Z večerom skladb slovenskih skladateljev Danila Švare, Marjana Kozine in Uroša Kreka v izvedbi Orkestra Slovenske vojske pa smo se na najboljši način poklonili velikanu slovenskega pesništva in praznovanju kulturnega praznika v Brežicah.
Slavnostni govor:
Najprej prav lepa hvala organizatorju za povabilo, da sem nocoj slavnostni govornik. To si kot domačin in kot lokalpatriot štejem v posebno priznanje in v posebno čast.
Kultura je vse, kar nas prežema, kar nas navdihuje in povzdiguje, rekel bi celo, da je kultura čez vse in nad vse. Zato mi ne zamerite, da nisem nikogar posebej pozdravil – vse, ki smo nocoj tu, nas kultura sprejema kot enakopravne in enakovredne; vsem nam enako ponuja svojo odprto roko.
Kultura je način življenja in dihanja, razmišljanja in govorjenja, obnašanja in delovanja. V njej so naša sreča in radost, navdih, upanje in strah, žalost in skrb, obup in volja. Vse, s čimer se srečujemo v času naših življenj, in vse, kar nas povzdiguje in dela plemenite, sposobne, da živimo uspehe in da preživimo poraze, je kultura.
Zato me že dolgo več ne čudi – pa me je včasih, prav gotovo, da me je – dejstvo, da smo si Slovenci in v Sloveniji za osrednji kulturni praznik izbrali pesnikovo smrt. Smrt je vse, kar sem pravkar naštel. Predvsem pa je odhod in pričetek, je zavedanje o našem smislu, ki ni minljiv, ampak je neminljiv. Je način zapopadenja stvarnosti, v kateri živimo, in dejstva, da smo del nje in da jo s svojim prihodom, delovanjem in odhodom ustvarjamo táko, kot je. Zato je smrt sestavni del življenja in spomina, je ne samo boleče dejstvo, ampak otožen spomin in blag opomin, da je vse minljivo in da je ravno v tej minljivosti naša večnost.
Tega ne govorim na pamet in zaradi morebitnih nocojšnjih intelektualnih in literarnih ambicij, to govorim tudi iz svoje lastne izkušnje in iz sile spomina. Za Prešernov dan pred enaindvajsetimi leti smo se v prezgodnji in obetavni pomladi, ko se je šipek neobičajno hitro razcvel, za vedno poslovili od mojega očeta. Takrat je bil to šok in groza in krivica, danes je to dejstvo neiztrohnjenega spomina in blagega opomina. Zato njegovo smrt sprejemam kot nekaj posebnega, tudi kot navdih in opoj in to je za mene – kadar sem sam s svojimi mislimi nanj – neke vrste praznik. Tako skušam tudi razumeti Prešerna in razmišljanje tistih, ki so njegov odhod povzdignili v praznik.
Kaj ni rekel Prešeren »prijazna smrt, predolgo se ne mudi«? Kaj nam je hotel povedati s tem? Da je treba spoštovati uro odhoda in da je treba prepustiti mesto drugim, ko pride čas. In da je predvsem treba znati in zmoči ustvarjati takrat, ko je naš čas. Čas vsakega izmed nas posebej. Prešeren nas uči, da je treba svoje moči, navdih in zagon, a tudi voljo in ljubezen usmeriti v delo in v ustvarjanje – no, pa saj je to eno in isto, kajne.
Prešeren je svojo moč črpal iz ljubezni do bljižnega in do domovine, a tudi iz trpljenja – »izdihljaji, solze so jih redile« pravi v Sonetnem vencu. Vendar se vse njegovo delo, ves njegov zavidljivi opus, izteče in se še danes izteka v zanos, v up in v pogum, ki se smelo pno čez generacije. Njegova Zdravljica je po več kot stoletju in pol neprekosljiva svetovljanska himna svobodomiselnega in pogumnega duha, ki odpira roko sosedu in rojaku. Od vseh nas, še posebej pa od politike, je odvisno, kaj s to ponujeno roko početi in kako se do nje obnašati.
Znali jo bomo sprejeti in se je oprijeti, če bomo pogumni in dovolj ambiciozni ter tudi spretni.
Od vsakega je treba vzeti dobro, ostalo pa pustiti, pravi arabski pregovor. Tudi Prešerna je treba razumeti dejansko, takega, kot je bil in kot je ustvarjal, a tudi na simbolni ravni: kot navdih in kot izziv. Naš poet je bil vpet v tedanje evropske miselne, kulturne in tudi politične tokove, danes bi rekli, da je bil doma v evropski hiši narodov in da se je v njej počutil dobro. Pripadal ji je, ker je bil omikan in razgledan. Zato iz njegovih poezij veje poznavanje in razumevanje ne samo kulture v najširšem smislu, ampak tudi politike in gospodarstva.
Navdušeno je pozdravil napovedan prihod železne ceste v slovenske dežele tedanjega časa, obenem pa je jasno svaril pred pohlepom in pogoltnostjo, ki sta, sodeč po sedanji krizi, univerzalni. V svoji Glosi je izrekel pomenljivo svarilo: »Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino«. V brežiški občini smo odprti za napredek in si ga želimo še več, obenem pa smo lahko ponosni na vrsto gospodarstvenikov, ki dobro delajo, žanjejo uspehe takorekoč širom sveta in imajo posluh za kulturo in za potrebe domačega okolja. Prešeren bi z veseljem nazdravil z njimi.
To pa je – v prenesenem smislu – tudi podoba današnje Slovenije in Slovencev, državljanov in državljank naše države: vpeti smo v evropske in preko tega tudi v svetovne politične, gospodarske in kulturne tokove. Uspešni smo, in to je od daleč, iz tujine – čeprav je težko reči, kaj je danes pravzaprav še tujina – dosti lažje videti kot pa od doma, od tu. Naši rojaki kažejo pot na vrh in po njej tudi hodijo na mnogih področjih – poleg že omenjenih še npr. v znanosti, umetnosti, športu in med njimi so tudi Brežičani oz. brežiški občani. Ni jih treba posebej naštevati, saj jih poznamo in smo ponosni nanje. S tem nadaljujejo pesnikovo izročilo, njegovo tradicijo in pogum. Tudi nocojšnji oz. letošnji nagrajenci občinske zveze kulturnih društev se v mednarodnih krogih počutijo dobro in so dobrodošli, imajo kaj povedati, a tudi marsikaj novega prinesejo domov.
Ribičev France iz Vrbe na Gorenjskem, torej s podeželja, iz province, je že tedaj pokazal, kako gre človekova pot navzgor. Podeleželani so oz. smo tisti, ki zaradi svojih darov in tudi nuje ter vztrajnosti in trme lahko kažemo pot navzgor, do zvezd. Podeželje, ker je pač odmaknjeno od središča, mora za razliko od njega živeti svojo usodo najmanj po dveh tirih: po svojem, podeželskem, a hkrati mora vsaj do določene mere slediti tudi središču, ki pa praviloma živi samo svoje življenje. Ta večja zahtevnost podeželskosti prav gotovo poraja večjo vitalnost – recimo ji srčnost – in veliko prispeva k čaru središča, ki ga brez podeželske zavzetosti in zagnanosti ne bi bilo. Skratka, podeželje je »draga vas domača«. To je pomemben vidik Prešernovega sporočila in njegove svetovljanske oporoke za današnje in za bodoče čase.
Današnjemu posamezniku je pot do znanja, ki je edini pravi pripomoček za uspeh in za samozavest, tako odprta, kot še nikoli doslej v zgodovini. Zato je prav, da ga vsi skušamo zajemati z veliko žlico. Številne osnovne in vse druge šole v naši občini so porok kvalitete in poti navzgor. Vzpodbujajmo mlade rodove in s tem tudi sebe, da bomo šli naprej in navzgor, da bomo spoznavali sebe in koristili vsem. Naši podjetniki potrebujejo še veliko sposobnih, razgledanih in spretnih glav in rok. Prešernovo sporočilo je tudi tu dobrodošlo: posameznika naj bogati filozofska misel in krasi razigrana virtuoznost.
Spomnimo se pesnika in nazdravimo vsem nam.
Hvala za vašo pozornost in lep večer želim vsem skupaj.
Občinstva v dvorani so se dotaknile besede slavnostnega govornika dr. Milana Jazbeca, ki je Prešernovo vizijo povzeto iz verzov vtkal v današnje življenje provincialnega in svetovljanskega človeka. (Govor objavljamo v celoti)
Z večerom skladb slovenskih skladateljev Danila Švare, Marjana Kozine in Uroša Kreka v izvedbi Orkestra Slovenske vojske pa smo se na najboljši način poklonili velikanu slovenskega pesništva in praznovanju kulturnega praznika v Brežicah.
Slavnostni govor:
Spoštovane gospe in gospodje,
cenjeni nagrajenci,
dober večer in lep pozdrav vsem skupaj.
cenjeni nagrajenci,
dober večer in lep pozdrav vsem skupaj.
Najprej prav lepa hvala organizatorju za povabilo, da sem nocoj slavnostni govornik. To si kot domačin in kot lokalpatriot štejem v posebno priznanje in v posebno čast.
Kultura je vse, kar nas prežema, kar nas navdihuje in povzdiguje, rekel bi celo, da je kultura čez vse in nad vse. Zato mi ne zamerite, da nisem nikogar posebej pozdravil – vse, ki smo nocoj tu, nas kultura sprejema kot enakopravne in enakovredne; vsem nam enako ponuja svojo odprto roko.
Kultura je način življenja in dihanja, razmišljanja in govorjenja, obnašanja in delovanja. V njej so naša sreča in radost, navdih, upanje in strah, žalost in skrb, obup in volja. Vse, s čimer se srečujemo v času naših življenj, in vse, kar nas povzdiguje in dela plemenite, sposobne, da živimo uspehe in da preživimo poraze, je kultura.
Zato me že dolgo več ne čudi – pa me je včasih, prav gotovo, da me je – dejstvo, da smo si Slovenci in v Sloveniji za osrednji kulturni praznik izbrali pesnikovo smrt. Smrt je vse, kar sem pravkar naštel. Predvsem pa je odhod in pričetek, je zavedanje o našem smislu, ki ni minljiv, ampak je neminljiv. Je način zapopadenja stvarnosti, v kateri živimo, in dejstva, da smo del nje in da jo s svojim prihodom, delovanjem in odhodom ustvarjamo táko, kot je. Zato je smrt sestavni del življenja in spomina, je ne samo boleče dejstvo, ampak otožen spomin in blag opomin, da je vse minljivo in da je ravno v tej minljivosti naša večnost.
Tega ne govorim na pamet in zaradi morebitnih nocojšnjih intelektualnih in literarnih ambicij, to govorim tudi iz svoje lastne izkušnje in iz sile spomina. Za Prešernov dan pred enaindvajsetimi leti smo se v prezgodnji in obetavni pomladi, ko se je šipek neobičajno hitro razcvel, za vedno poslovili od mojega očeta. Takrat je bil to šok in groza in krivica, danes je to dejstvo neiztrohnjenega spomina in blagega opomina. Zato njegovo smrt sprejemam kot nekaj posebnega, tudi kot navdih in opoj in to je za mene – kadar sem sam s svojimi mislimi nanj – neke vrste praznik. Tako skušam tudi razumeti Prešerna in razmišljanje tistih, ki so njegov odhod povzdignili v praznik.
Kaj ni rekel Prešeren »prijazna smrt, predolgo se ne mudi«? Kaj nam je hotel povedati s tem? Da je treba spoštovati uro odhoda in da je treba prepustiti mesto drugim, ko pride čas. In da je predvsem treba znati in zmoči ustvarjati takrat, ko je naš čas. Čas vsakega izmed nas posebej. Prešeren nas uči, da je treba svoje moči, navdih in zagon, a tudi voljo in ljubezen usmeriti v delo in v ustvarjanje – no, pa saj je to eno in isto, kajne.
Prešeren je svojo moč črpal iz ljubezni do bljižnega in do domovine, a tudi iz trpljenja – »izdihljaji, solze so jih redile« pravi v Sonetnem vencu. Vendar se vse njegovo delo, ves njegov zavidljivi opus, izteče in se še danes izteka v zanos, v up in v pogum, ki se smelo pno čez generacije. Njegova Zdravljica je po več kot stoletju in pol neprekosljiva svetovljanska himna svobodomiselnega in pogumnega duha, ki odpira roko sosedu in rojaku. Od vseh nas, še posebej pa od politike, je odvisno, kaj s to ponujeno roko početi in kako se do nje obnašati.
Znali jo bomo sprejeti in se je oprijeti, če bomo pogumni in dovolj ambiciozni ter tudi spretni.
Od vsakega je treba vzeti dobro, ostalo pa pustiti, pravi arabski pregovor. Tudi Prešerna je treba razumeti dejansko, takega, kot je bil in kot je ustvarjal, a tudi na simbolni ravni: kot navdih in kot izziv. Naš poet je bil vpet v tedanje evropske miselne, kulturne in tudi politične tokove, danes bi rekli, da je bil doma v evropski hiši narodov in da se je v njej počutil dobro. Pripadal ji je, ker je bil omikan in razgledan. Zato iz njegovih poezij veje poznavanje in razumevanje ne samo kulture v najširšem smislu, ampak tudi politike in gospodarstva.
Navdušeno je pozdravil napovedan prihod železne ceste v slovenske dežele tedanjega časa, obenem pa je jasno svaril pred pohlepom in pogoltnostjo, ki sta, sodeč po sedanji krizi, univerzalni. V svoji Glosi je izrekel pomenljivo svarilo: »Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si graščino«. V brežiški občini smo odprti za napredek in si ga želimo še več, obenem pa smo lahko ponosni na vrsto gospodarstvenikov, ki dobro delajo, žanjejo uspehe takorekoč širom sveta in imajo posluh za kulturo in za potrebe domačega okolja. Prešeren bi z veseljem nazdravil z njimi.
To pa je – v prenesenem smislu – tudi podoba današnje Slovenije in Slovencev, državljanov in državljank naše države: vpeti smo v evropske in preko tega tudi v svetovne politične, gospodarske in kulturne tokove. Uspešni smo, in to je od daleč, iz tujine – čeprav je težko reči, kaj je danes pravzaprav še tujina – dosti lažje videti kot pa od doma, od tu. Naši rojaki kažejo pot na vrh in po njej tudi hodijo na mnogih področjih – poleg že omenjenih še npr. v znanosti, umetnosti, športu in med njimi so tudi Brežičani oz. brežiški občani. Ni jih treba posebej naštevati, saj jih poznamo in smo ponosni nanje. S tem nadaljujejo pesnikovo izročilo, njegovo tradicijo in pogum. Tudi nocojšnji oz. letošnji nagrajenci občinske zveze kulturnih društev se v mednarodnih krogih počutijo dobro in so dobrodošli, imajo kaj povedati, a tudi marsikaj novega prinesejo domov.
Ribičev France iz Vrbe na Gorenjskem, torej s podeželja, iz province, je že tedaj pokazal, kako gre človekova pot navzgor. Podeleželani so oz. smo tisti, ki zaradi svojih darov in tudi nuje ter vztrajnosti in trme lahko kažemo pot navzgor, do zvezd. Podeželje, ker je pač odmaknjeno od središča, mora za razliko od njega živeti svojo usodo najmanj po dveh tirih: po svojem, podeželskem, a hkrati mora vsaj do določene mere slediti tudi središču, ki pa praviloma živi samo svoje življenje. Ta večja zahtevnost podeželskosti prav gotovo poraja večjo vitalnost – recimo ji srčnost – in veliko prispeva k čaru središča, ki ga brez podeželske zavzetosti in zagnanosti ne bi bilo. Skratka, podeželje je »draga vas domača«. To je pomemben vidik Prešernovega sporočila in njegove svetovljanske oporoke za današnje in za bodoče čase.
Današnjemu posamezniku je pot do znanja, ki je edini pravi pripomoček za uspeh in za samozavest, tako odprta, kot še nikoli doslej v zgodovini. Zato je prav, da ga vsi skušamo zajemati z veliko žlico. Številne osnovne in vse druge šole v naši občini so porok kvalitete in poti navzgor. Vzpodbujajmo mlade rodove in s tem tudi sebe, da bomo šli naprej in navzgor, da bomo spoznavali sebe in koristili vsem. Naši podjetniki potrebujejo še veliko sposobnih, razgledanih in spretnih glav in rok. Prešernovo sporočilo je tudi tu dobrodošlo: posameznika naj bogati filozofska misel in krasi razigrana virtuoznost.
Spomnimo se pesnika in nazdravimo vsem nam.
Hvala za vašo pozornost in lep večer želim vsem skupaj.
