V Brežicah smo se slovenskemu kulturnemu prazniku poklonili z osrednjo občinsko slovesnostjo, ki jo je v torek, 6. februarja, pod pokroviteljstvom Občine Brežice organizirala Zveza kulturnih društev Brežice v programskem sodelovanju z JSKD Območno izpostavo Brežice.
Na prireditvi so bila podeljena priznanja in odličja ZKD Brežice za leto 2023 izbranim posameznikom in društvom, ki v brežiškem okolju s svojim delovanjem vidno oblikujejo kulturni utrip.
Slavnostnega dogodka v Domu kulture Brežice so se udeležili številni obiskovalci, ki jim kultura predstavlja nepogrešljivo spremljevalko v vsakdanjem življenju, s prisotnostjo pa so tudi izkazali spoštovanje do nagrajencev.
Prisotne je nagovoril župan Občine Brežice Ivan Molan, ki je ponovno poudaril, da se občina zaveda pomena kulturne biti za kakovostno bivanje občanov in na več načinov finančno podpira kulturno delovanje ljubiteljske kulture in kulturnih institucij.
Dogodek je z razmišljanjem o kulturi na splošno in kulturno sporočilnostjo ljudstvu počastila slavnostna govornica mag. Nataša Avšič Bogovič, poslanka Državnega zbora Republike Slovenije. V nadaljevanju objavljamo celoten govor in vabljeni k branju.
Kulturni program so oblikovali Mešani mladinski pevski zbor Gimnazija Brežice z godalnim kvartetom pod mentorstvom Dejana Jerončiča in Simone Rožman Strnad ter igralec in pevec brežiških korenin Klemen Slakonja s svojim bendom. Klemen je prireditev tudi povezoval.
Letošnja prireditev je presegla poznavanje klasičnega Prešernovega pesniškega opusa in njegovo ustvarjanje in življenje osvetlila z druge, manj znane plati. Malo “prosto po Prešernu” je sledil tudi glasbeni program, ki ga je v smislu drugačnosti med obiskovalce zapeljal odlični Klemen Slakonja ob spremljavi glasbenikov.
Slavnostni govor:
Spoštovani nocojšnji nagrajenke in nagrajenci, spoštovani gospod župan Ivan Molan, spoštovana gospa podžupanja Mojca Florjanič, spoštovana podžupana gospod Bogdan Palovšnik in gospod Aleksander Gajski, spoštovani predsednik Zveze kulturnih društev Brežice, gospod Jože Denžič, spoštovana vodja območne izpostave JSKD Brežice, gospa Simona Rožman Strnad, dragi Brežičanke in Brežičani, cenjeni gospe in gospodje.
Prijazen dober večer vam želim.
Zelo sem počaščena, da je nocoj oder v hramu brežiške kulture zaupan tudi meni kot slavnostni govornici. A vaše zaupanje prinaša tudi veliko odgovornost, da bodo moje besede v čast slovenski in brežiški kulturi v pravšnji meri slišati kulturno, slavnostno ter spoštljivo do nagrajenk in nagrajencev. Razmišljati o pomenu kulture za obstoj naroda je namreč zahtevno in tudi tvegano početje. Premajhna samozavest te namreč hitro in nepovratno popelje v medlost besed, pretirano domoljubje pa v nepotrebno glorifikacijo. Naj si zato v uvodu svojega razmišljanja pomagam z večplastnim in pomenljivim odgovorom na vprašanje, kako dolgo bomo trajali Slovenci, ki ga je prispeval naš ugledni literat Vinko Möderndorfer. Kot pravi, je odgovor v resnici zelo preprost (citiram): »Trajali bomo tako dolgo, dokler bosta trajala naš jezik, naša prelepa dvojina; trajali bomo tako dolgo, dokler bo trajala naša kultura, dokler bodo slovenski pesniki in pisatelji izdajali knjige, dokler bodo slovenski slikarji slikali, skladatelji skladali, arhitekti gradili. Obstoj Slovencev je odvisen zgolj od obstoja slovenske umetnosti.« (konec citata) Möderndorfer s takim odgovorom nedvomno zadane žebljico na glavico, kajti umetnost oziroma kultura namreč edina skozi zgodovino, in to nenehno, opredeljuje »poseben in samosvoj« obraz Slovencev in nas določa kot ponosen narod. Kultura nam je tudi dala državo in s tem status nacije, ima pa tudi moč, da nas v prihodnje naredi še boljše državljanke in državljane, boljše ljudi.
Kljub temu smo Slovenci v preteklosti nemalokrat mačehovsko ravnali s svojo kulturo, pa čeprav nas je ta vedno znova branila pred izginotjem v evropskem ali svetovnem morju velikih narodov. Oblastniki so jo vsake toliko časa želeli vpreči v svoj ideološki stroj ali pa jo v svoji zameri, ker ni sledila njihovim željam in ambicijam, potisniti na obrobje družbenega prostora. A nikoli doslej jim to ni uspelo za stalno oziroma v celoti in jim zagotovo tudi v prihodnje ne bo. Bistvo kulture je namreč prav njena trdoživost, ki jo pod političnimi pritiski naredi še močnejšo, še vitalnejšo in ustvarjalnejšo.
Pri tako majhnem narodu kot smo Slovenci je zato kultura bistvenega pomena in nezamenljiva s kakršnim koli približkom po meri 'nekulturnih'. Ob tem je treba nujno opozoriti, da kultura ni dobičkonosna dejavnost, ki bi jo lahko prepustili krutosti trga – zlasti ne tako majhnemu trgu, kot je slovenski. Tržne ranljivosti umetnosti se zavedajo tudi večji narodi od nas. Kulturi tudi v času najhujše gospodarske krize ni mogoče očitati, da po nepotrebnem odžira denar, ne na ravni države in ne v lokalnih skupnostih. Še na nekaj velja opozoriti – v zgodovini človeštva so izginili tudi večji narodi, ki so imeli svoj jezik, svojo literaturo, svoje slikarje in skladatelje. Naj nam bo to v opomin in v spodbudo, saj smo Slovenci kot majhen narod še posebej ranljivi.
Spoštovane in spoštovani. Zakaj kultura? Zakaj Prešernov dan kot osrednji državni kulturni praznik, ki ga vsako leto ponosno praznujemo 8. februarja, na obletnico smrti našega največjega poeta. Odgovor z obilo besed je v tem primeru zagotovo odveč, zato na kratko: Slovenska kultura je bila, je in mora živeti tudi v prihodnje. Kot si leta 1990 nismo mogli prav dobro predstavljati, kako bo na našo kulturo vplivala težko pričakovana osamosvojitev Slovenije, tako tri desetletja kasneje nismo mogli v celoti razumeti, kako bo na slovensko kulturo vplivala pandemija, ki je za trenutek celo ustavila umetnost v javnem življenju. A če smo pred tremi desetletji upravičeno delili navdušenje in evforijo, optimizem in stoletne sanje, nam je tri desetletja kasneje zaradi pandemije pretil vrtinec strahu, negotovosti in apatije, ki nam ni dal zadihati s polnimi pljuči. Vendarle pa naša kultura tudi v najbolj kritičnih časih nikoli ni izgubila sape, živi in ostaja.
Žal se sedaj soočamo z vojnami, ki grozeče divjajo ne daleč stran od nas. Uničujejo življenja, infrastrukturo, ustavljajo kulturo in šport. Preštevilna življenja bodo za vedno izgubljena ali uničena. Za razliko od infrastrukture, ki bo obnovljena, življenj nikoli ne bo mogoče povrniti. Zato velja pa neomajno verjeti v trdoživost, vztrajnost in pogum kulture, kulture miru. Umetnost bo ostala, je namreč neuničljiva, je borka, ki se ne preda in ki ostaja na pravi strani zgodovine, saj ne razdvaja in ne siromaši narodov. Prav nasprotno – kultura povezuje posameznike in skupnosti, bogati siromašne in ohranja narodovo trdoživost.
Kultura z osupljivo natančnostjo in vztrajnostjo beleži naše zgodovinske izkušnje in bogastvo spoznanj, ki smo jih bili deležni v času narodnostnega zorenja in odraščanja. Prav je, da o tem razmišljamo vsak zase in tudi kot neločljiva skupnost. Ali res vsak izmed nas in kot celotna družba naredimo dovolj, da kulturo osmišljamo in negujemo, jo ohranjamo za naslednje generacije? Prav kulturni praznik je posebej primeren čas za raznolik razmislek in je tudi priložnost, da rečemo: Hvala vam dragi ustvarjalke in ustvarjalci, umetnice in umetniki, da tudi v Brežicah kultura živi in se ohranja, izkazuje željo po razvoju, po še večji prepričljivosti, je ponosna in samozavestna. In to iz generacije v generacijo Brežičank in Brežičanov.
V naši občini umetnost oziroma kultura nikoli ni zastala, tudi takrat ne, ko so Brežice preletavala agresorska vojaška letala, ko so se naši prijatelji, znanci in sosedje borili za samostojno Slovenijo. Tudi ni zastala, ko je pandemija kruto ustavila javno življenje. Umetnosti in kulture, želje po novih spoznanjih, pač ni mogoče ustaviti. Ustvarjalci in ustanove tlakujejo pot naše kulturne prepoznavnosti že stoletja. V iskanju brežiške kulturne identitete je verjetno še veliko novih priložnosti, a dejstvo je, da smo lahko zaradi svoje odprtosti in svetovljanstva, zaradi svojih nazorov, ki po širini presegajo marsikatero velemesto, prav vsi občanke in občani skozi kulturo v sožitju z našim mestom in povezani med seboj.
Tudi lokalna skupnost se tega v polni meri zaveda. Zato sem prepričana, da bomo še naprej vztrajali pri oblikovanju takšnega družbenega okolja, ki bo naklonjeno kulturi in ustvarjalnosti. Naša prodornost in prepoznavnost vendarle nista samoumevni. Zavedati se moramo, da ju ženejo tudi drobni prispevki slehernega občana ali občanke. Prav vsak lahko po svojih močeh, znanju in talentih pomaga poganjati ta čudovit in bogat, pisan in živahen vrtiljak kulturnih doživetij in dogodkov, glasbe in pesmi, folklore in plesa, odra in gledališča, filma, literature in knjig. Da, vsega tistega torej, kar je kultura vedno bila, je sedaj in bo ostala za vedno.
Tako bomo nocoj tudi v Brežicah najbolj zaslužnim posameznicam in posameznikom ter društvom, ki pri delu v kulturi dosegajo posebne in zavidljive uspehe, podelili priznanja in odličja Zveze kulturnih društev Brežice za leto 2023. Zagotovo vas bosta izkazana čast spodbudila k še večji ustvarjalnosti in trudu za naše skupno kulturno bogatenje. Na vse to smo v Brežicah močno ponosni.
Dragi nagrajenke in nagrajenci. Hvala vam za vaš zavidljiv in neprecenljiv prispevek k bogatenju in raznolikosti brežiškega kulturnega prostora. V enaki meri se zahvaljujem tudi vsem drugim ustvarjalkam in ustvarjalcem na področju kulture.
Spoštovane in spoštovani. Vsem vam pa želim lep kulturni večer. Morebiti ga lahko izkoristimo tudi za iskanje intimnega odgovora na vprašanje, ali bi Slovencem že potekel rok trajanja, če Prešeren ne bi napisal Poezij? Kot rečeno, kultura ja za tako maloštevilen narod bistvenega pomena.
Iskrene čestitke izrekam vsem vam ob bližajočem se kulturnem prazniku.
